Skip to content

Johannes Liechtenauer v interpretaciji MS 3227a in Mscr. Dresd. C 487

BORILNA DOKTRINA JOHANNESA LIECHTENAUERJA V INTERPRETACIJI AVTORJA NÜRNBERŠKEGA ROKOPISA IN MOJSTRA SIGMUNDA RINGECKA

Igor Sancin

Nemška mečevalska šola

Tako imenovana nemška mečevalska šola izhaja iz druge polovice 14. stoletja, gre pa za borilni sistem, ki so ga mečevalski mojstri po vsej srednji Evropi, oz. Svetem rimskem cesarstvu, učili od sredine 14. pa vse do konca 16. stoletja in ki je opisan v takratnih učbenikih oz. priročnikih o bojevanju, t.i. fechtbuchih.

Velika večina avtorjev teh mečevalskih učbenikov je sledila (zares ali pa vsaj deklarativno) učenju Johannesa Liechtenauerja, najpomembnejšega nemškega mojstra in mečevalskega učitelja štirinajstega stoletja. Liechtenauer se je najverjetneje rodil v Liechtenau-u na Švabskem v prvi četrtini 14. stoletja, to pa je v bistvu tudi vse, kar o njem vemo. Edini in najzgodnejši vir o njem in o njegovem učenju je namreč rokopis, znan kot Kodeks MS 3227a (Nürnberger Handschrift GNM 3227a) iz leta 1389, ki ga danes hrani Germanisches Nationalmuseum v Nürnbergu. V njem pa o Liechtenauerju izvemo le to, da je bil »veliki mojster«, ki je »prepotoval mnoge dežele«, da bi izpopolnil svojo veščino.

V nürnberškem rokopisu, pa tudi v mnogih kasnejših fechtbuchih je Liechtenauerjev nauk ohranjen v obliki rimanih verzov, zapisanih »mit verdeckten und verborgen worten«, na izredno hermetičen, oz. namerno zapleten in laikom nerazumljiv način. Iz Liechtenauerjevega nauka oz. sistema pa se je razvilo to, kar so kasneje poimenovali z izrazom nemška mečevalska šola: borilni sistem, ki je temeljil na enostavnosti, hitrosti in skrajni učinkovitosti, kar je vse skupaj tvorilo smrtonosno borilno veščino.

Liechtenauerjev sistem je že konec 14., potem pa v 15. in 16. stoletju razlagala, razvijala, deloma pa tudi spreminjala ali bolje rečeno prilagajala, vrsta mečevalskih mojstrov, od mojstra čigar komentar Liechtenauerjevih verzov najdemo v nürnberškem rokopisu, preko Sigmunda Ringecka in Petra von Danziga, pa vse do Paula Hectorja Maira in Joachima Meyerja. V fechtbuchih iz druge polovice 15.stoletja lahko tako najdemo tudi seznam pripadnikov t.i. Liechtenauerjeve družbe, oz. Gesellschaft Liechtenauers, v katerem so našteti učitelji, ki so izhajali in gradili na podlagi mojstrovega učenja. Pripadati Liechtenauerjevi šoli je namreč v drugi polovici 15. stoletja postalo skorajda že stvar strokovnega in osebnega prestiža, tako da so se za njegove učence proglašali celo učitelji, katerih učenje je bilo z Liechtenauerjevim le rahlo povezano, v mnogih delih pa pogosto celo v nasprotju z njim.

Na tem mestu bi kazalo tudi opozoriti, da je izraz »nemška mečevalska šola« v resnici zavajajoč in neustrezen, vendar pa se je skozi zgodovino tako uveljavil, da ga še danes uporabljamo. Izraz »fechten«, ki se danes dejansko uporablja prvenstveno v pomenu »mečevati«, je imel namreč v srednjeveški nemščini dosti širši pomen, saj je zajemal bojevanje z različnim orožjem in ne le z mečem. Že v Liechtenauerjevem času se nauk ni omejeval na zgolj eno orožje. V fechtbuchih so tako opisani postopki uporabe dolgega meča, meča in ščitka, bodala, sablje (lange messer), postopki pri rokoborbi, vseh vrstah boja v oklepu in tudi pri bojevanju na konju. Zato bi bilo verjetno ustrezneje reči »nemška borilna šola«. Vendar pa se je izraz »mečevalska« že tako zakoreninil, in to ne le v slovenskem, marveč tudi (in predvsem) v drugih jezikih, da bo najverjetneje ostal v splošni rabi.

Nemška mečevalska oz. borilna šola se je v praksi obdržala okoli 250 let, od 1350. do 1600. leta in je dala celo vrsto pomembnih mojstrov in priročnikov, na podlagi katerih skušamo danes rekonstruirati t.i. Kunst des fechtens oz. veščino bojevanja. Že najzgodnejši vir, ki ga imamo na razpolago, kodeks MS 3227a, omenja nekaj mojstrov, ki so bili, kot Hanko Döbringer, bodisi Liechtenauerjevi učenci, bodisi sodobniki, ki so vzporedno z njim razvijali svoje sisteme. Omenjeni so Andreas Jud, Jost von der Nyssen in Niklaus Preussen. Na začetku 15. stoletja sta najverjetneje sledila Martin Hundsfeld in Jud Ott. Svoj vrh je nemška šola nedvomno dosegla sredi 15. stoletja z mojstri, kot so bili Sigmund Ringeck, Peter von Danzig, Andreas Lignitzer, Hans Talhoffer in končno Paul Kal.

V drugi polovici 15. stoletja je nemški Kunst des fechtens postal tako popularen, da so po vsej srednji Evropi druga za drugo vznikale borilne šole oz. družbe, med katerimi velja omeniti vsaj Bratovščino sv. Marka (Marksbruderschaft), ki je med leti 1478 in 1570 obvladovala področje pouka bojevanja. Med pomembnejšimi učitelji, ki so pustili svoj pečat na razvoju borilne doktrine v zadnji četrtini 15. stoletja, so bili mojstri kot Johannes Lecküchner, Peter Falkner in Hans von Speyer. Jörg Wilhalm, Hans Wurm, celo Albrecht Dürer so nadaljevali njihovo delo na začetku 16. stoletja (čeprav za Dürerja, ki skoraj gotovo ni poučeval borilnih veščin, ni popolnoma jasno, ali je zgolj ilustriral enega od priročnikov, ali pa je na podlagi lastnih borilnih izkušenj napisal svojega.). Pomembno delo je v Augsburgu proti sredini 16. stoletja opravil tudi Paul Hector Mair, ki je dal prepisati in ilustrirati okoli sto let star Fechtbuch Sigmunda Ringecka, poleg tega pa je zbral in objavil več zbornikov različnih avtorjev 15. in 16. stoletja. Zadnji mojster, čigar delo poznamo, in ki je neposredno izhajal iz Liechtenauerjeve šole, pa je bil Joachim Meyer. Njegov fechtbuch je izšel leta 1570. Istega leta so na Dunaju ustanovili tudi borilno šolo Federfechter, ki je nadaljevala tradicijo nemške mečevalske šole.

Fechtbücher

Borilni priročniki (Fechtbücher), ki so jih začeli odkrivati v devetnajstem stoletju, so postavili na glavo dotedanje prepričanje, da je bilo bojevanje v srednjem veku predvsem brutalno klanje, za katero ni bilo potrebno posebno znanje. Osnovano naj bi namreč bilo na goli sili, mečevanje v Evropi pa naj bi se po tej teoriji razvilo v pravo borilno veščino šele v visoki renesansi s pojavom rapirjev in povsem nove rapirske tehnike. S tem prepričanjem se srečujemo še danes, predvsem po zaslugi filmov, v katerih lahko vidimo »mečevanje«, ki s pravim mečevanjem na žalost nima nič skupnega, in pa po zaslugi sodobnih oblik športnega mečevanja, ki dejansko izhaja iz kasnejše, že baročne italijanske in španske mečevalske šole. Športni mečevalci so namreč v veliki meri še vedno prepričani, da so sodobne oblike sabljaškega športa najrazvitejše oblike evropskega mečevanja in da zahtevajo neprimerno več znanja in veščine, kot katerakoli oblika mečevanja, ki se je skozi zgodovino razvila v Evropi. Kar seveda nikakor ne drži. Sabljaški šport se je namreč razvil prvenstveno iz samoobrambnega urbanega mečevanja, ki so ga v 18. stoletju razvili po evropskih mestih. Pri njem so uporabljali izredno lahko orožje in to seveda pod popolnoma drugačnimi pogoji, kot jih je bilo mogoče zaslediti na bojiščih in turnirjih srednjeveške Evrope. Ta oblika mečevanja se je pozneje razvila v t.i. »gentlemen’s art«, ki s pravim bojevanjem na bojnem polju seveda ni imela nič skupnega, v 19. stoletju so jo potem formalizirali, in končno je iz nje nastal olimpijski šport, kot ga danes poznamo.

Srednjeveško mečevanje torej ni in ne more biti nikakršna zgodnejša in temu ustrezno primitivnejša oblika mečevanja, ki se je kasneje razvila v rafinirano in sofisticirano veščino. Upoštevati je namreč treba neverjetne spremembe pri razvoju orožja in bojne tehnike, do katerih je prišlo že v v renesansi, še bolj pa kasneje v baroku, in ki so odločilno vplivale na spremembe v rabi mečevalskih tehnik. Prav tako pa ne smemo zanemariti že pregovornega pragmatizma evropskega človeka, ki z nečim, kar ni več imelo praktične uporabne vrednosti, nikakor ni hotel izgubljati časa. Zaradi tega se je znanje, veščina, ki je nastajala tisočletja, v nekaj generacijah izgubila, tisto, kar jo je nadomestilo, pa je imelo z njo le nekaj stičnih točk.

Seveda pa se moramo zavedati tudi, da sodijo veščine, opisane v fechtbuchih, tako rekoč v visoko šolo mečevalske umetnosti, in da je izgledal boj med bitko na bojnem polju popolnoma drugače. Postopki, opisani v nemških fechtbuchih, so namreč namenjeni predvsem dvobojevalcem, in sicer prvenstveno dvobojevalcem v formalnih sodnih dvobojih. Ti so bili načeloma v veliki večini primerov že tako ali tako izvrstni bojevniki, če pa so se znašli v situaciji, da so se morali pomeriti z nasprotnikom v boju na življenje in smrt v sodnem dvoboju, so običajno najeli borilnega učitelja, da bi se na dvoboj čimbolje pripravili. In temu so bili v največji meri namenjeni borilni priročniki, o katerih je govor v tem prispevku. fechtbuchi potemtakem niso bili priročniki za bojevnike, še toliko manj pa učbeniki za bodoče bojevnike. Lahko bi rekli, da so bili namenjeni borilnim mojstrom (fechtmeistern ali schirmeistern ), ki so borilne veščine poznali do potankosti, vendar so se priročnikov posluževali, ko so trenirali bodoče dvobojevalce. Uporabljali so jih najbrž kot nekakšne pro memoria, da so lahko na relativno sistematičen način in v dokaj kratkem času naučili svoje stranke določenih postopkov, od obvladovanja katerih bi bil lahko odvisen izid dvoboja. Le če so fechtbuche uporabljali poznavalci, ki so učili že vešče bojevnike, so bili ti priročniki, v taki obliki kot so napisani, tudi smiselni in koristni. Napotki, ki jih vsebujejo, so namreč brez dodatne razlage, za večino ljudi popolnoma nerazumljivi, predvsem pa niso dovolj podrobni, da bi jih širši krog uporabnikov lahko uporabljal brez pomoči izvedenca. Zato so bili tudi napisani »mitt verborgen vnd verdeckten worten, darumb das die kunst nitt gemain solt werden« – s skrivnostnimi in dvoumnimi besedami, zato, da veščina ne bi mogla postati običajna, (t.j.: splošno znana – op. prev.) (1)

Seveda obstajajo med posameznimi danes znanimi borilnimi priročniki velike razlike. Če je bil pristop k snovi pri nekaterih, denimo pri avtorju kodeksa MS 3227a, pogojno rečeno bolj konceptualne narave, je pristop drugih, Sigmunda Ringecka in Petra von Danziga na primer, izrazito tehničnen. Če so se eni osredinili na filozofijo bojevanja, na temeljne principe Liechtenauerjeve doktrine, so se drugi lotili tehničnih podrobnosti uporabljenih postopkov. Tako prvi kot drugi pristop sta za današnje raziskovalce izjemno dragocena, saj nam le oba skupaj nudita zadovoljiv vpogled in omogočata razumevanje tega, kar imenujemo nemška borilna šola. Ne le v pristopu, tudi po opremljenosti se posamezni fechtbuchi izrazito razlikujejo. Prva do sedaj znana priročnika, kodeks MS 3227a in delo Sigmunda Ringecka , ne vsebujeta nobene ilustracije, temveč temeljita zgolj na tekstu. Tudi učenje Martina Hundsfelda o boju z bodalom in boju v oklepu in Juda Otta o rokoborbi, iz prve polovice 15. stoletja, očitno v zgodnejšem obdobju ni nihče ilustriral, saj risb ne najdemo niti v fectbuchu Petra von Danziga, ki je leta 1452 vključil besedili obeh mojstrov v svojo redakcijo Liechtenauerjevega učenja. Sicer pa je von Danzigov priročnik prvi, ki je izšel neposredno iz Liechtenauerjeve tradicije in je vseboval kakršnokoli ilustracijo. Že pred njim poznamo t.i. Gotha kodeks Hansa Talhofferja iz leta 1443, ki je bil bogato ilustriran, vendar pa je v njem tekstovni del izrazito pomanjkljiv, kar velja tudi za ostale, kasnejše Talhofferjeve priročnike. V njih je običajno vsaka ilustracija pospremljena le z nekaj besedami. Kot izjemo bi tu lahko omenili t. i. Baumanov fechtbuch oz. Codex Wallerstein, ki (vsaj v določenih delih) vsebuje besedilo in risbe in večinoma vsekakor sodi v Liechtenauerjevo tradicijo, vendar pa je sestavljen iz več raznorodnih rokopisov, ki so nastali v različnih obdobjih, ni pa še popolnoma jasno kdaj. Popolno skrajnost v drugi smeri pa predstavlja Codex Vindobonensis iz sredine 15. stoletja, ki sicer ne spada neposredno v sklop del Liechtenauerjeve tradicije, sestavljen pa je izključno iz risb, ki niso pospremljene z nikakršnim besedilom.

Nauk Johannesa Liechtenauerja v kodeksu MS 3227a

Osnovo Liechtenauerjeve mečevalske doktrine predstavljajo štiri preže (vier leger), pet udarcev (fünf hewe), prizadevanje biti v prednosti (vor), t.j. prevzeti in obdržati pobudo in občutenje (fühlen) pritiska nasprotnikovega meča v vezavi (do vezave pride, ko se nasprotnikova meča dotakneta):

Preže

Eden izmed osnovnih principov Liechtenauerjevega učenja je bila skrajna učinkovitost, povezana z enostavnostjo izvedbe različnih postopkov. Glede tega je bil veliki mojster izredno dosleden, ta doslednost pa se kaže že na samem začetku, saj je iz velikega nabora prež, ki so jih v njegovem času uporabljali, izbral le štiri, ki so po njegovem mnenju popolnoma zadostovale.

Lichtnawer helt nur etzwas von der vier leger dorubme das sy aus den ober und under hengen gehen doraus man schure mag gefechte brengen

Das ist von den vier leger

Vier leger alleyne / do von halt und flewg dy gemeyne / Ochse pflug / alber / vom tage nicht sy dir ümmer

Liechtenauer ohranja le štiri preže, ki izhajajo iz gornjega in spodnjega visenja in iz katerih je mogoče varno mečevati.

O štirih prežah

Štirih prež se drži in izogni se običajnim: vol, plug, norec, vrhnje ne smeš pozabiti. (2)

Ochs – volovska preža

Stoj z levo nogo spredaj in drži meč na desni strani svoje glave, s konico usmerjeno v nasprotnikov obraz.

Pflug – plužna preža

Stoj z levo nogo spredaj in drži meč na desni strani, nad desnim kolenom, s prekrižanima rokama in s konico usmerjeno v nasprotnikov obraz.

Alber – norčeva preža

Stoj z desno nogo spredaj in drži meč pred seboj, in sicer z iztegnjenima rokama in konico usmerjeno v tla.

Vom tag – vrhnja preža

Stoj z levo nogo spredaj in drži meč na strani nad svojo desno ramo, ali nad glavo z iztegnjenima rokama.

Udarci

Gre za pet osnovnih udarcev, ki so po Liechtenauerju tudi edini, ki se jih je v boju vredno uporabljati, in ki so jih kasnejši avtorji poimenovali »mojstrski udarci« (meisterhawen). Na začetku so to bili (če izvzamemo zornhaw) najverjetneje skrivni udarci, ki so nasprotnika, ki ni bil seznanjen z Liechtenauerjevim učenjem, neprijetno presenetili, kasneje pa so s popularizacijo borilnih veščin in Liechtenauerjeve šole nasploh, postali vsesplošno znani.

Funf hewe lere / von der rechten hant were dywere / Zornhaw krump twere / hat schiller mit scheitlere

Pet udarcev z desne strani se nauči proti obrambi: besnega, zakrivljenega, prečnega, drsečega s temenskim. (3)

Zornhaw – besni ali besneči udarec

Zgornji udarec, ki izhaja iz vrhnje preže nad desno ramo, običajno usmerjen proti nasprotnikovi zgornji levi strani.

Krumphaw – zakrivljeni udarec

Zgornji udarec, ki izhaja iz zgornje preže nad ramo, usmerjen s strani na rezilo nasprotnikovega meča ali na njegove roke. Sekamo s prekrižanimi rokami, lahko s sprednjim ali z zadnjim robom rezila.

Twerehaw – prečni udarec

Zgornji udarec, ki izhaja iz vrhnje ali volovske preže; sekamo s prekrižanimi rokami in z zadnjim robom rezila vodoravno na levo stran nasprotnikove glave, pri tem pa ves čas držimo roke nad in pred svojo glavo.

Schilhaw – „škilasti“ ali drseči udarec

Zgornji udarec, ki izhaja iz vrhnje preže, usmerjen frontalno v nasprotnikovo glavo ali prsi. Sekamo z vrha in z zadnjim robom rezila na notranjo plat nasprotnikovega meča, nasprotnikov meč pa vedno vežemo z močnim delom rezila in ga tako preusmerimo, istočasno pa sekamo, režemo ali bodemo v odkrito tarčo vzdolž njegovega rezila.

Scheitelhaw – temenski udarec

Zgornji udarec s konico rezila, ki izhaja iz vrhnje preže, usmerjen v nasprotnikovo glavo ali prsi. Sekamo z rokami dvignjenimi nad in pred svojo glavo.

Prednost in občutenje pritiska

vor noch swach stark Indes an den selben wörtern leit alle kunst meister lichtnawers Und sint dy gruntfeste und der kern alles fechtens czu fusse ader czu rosse blos ader in harnüsche.

Prej, potem, šibak, močan, v tem – te besede vodijo vso veščino mojstra Liechtenauerja in so temelj in jedro bojevanja peš ali na konju, brez oklepa ali z njim. (4)

»Prej« – vor, »potem« – nach in »v tem« - indes, so po Liechtenauerju najpomembnejše stvari, na katere je treba biti pozoren med bojem. »Prej« – vor pomeni, biti v prednosti, imeti pobudo, se pravi napadati, biti tisti, ki narekuje potek boja, nasprotnik pa se mora braniti, kar pomeni, da je v zaostanku, »potem« – nach. Če se zgodi, da te nasprotnik prehiti in se sam znajdeš v »zaostanku«, moraš »v tem« – indes ugotoviti, kako naprej, da boš znova prevzel pobudo in prišel v prednost. »V tem« pomeni, da se moraš v trenutku, ko se meča znajdeta v vezavi, na podlagi tega, ali močni (stark) del tvojega meča veže šibki (swach) del njegovega ali obratno in pa na podlagi čutenja (fühlen) ali je nasprotnikov pritisk na tvoj meč močan (stark) ali šibak (swach), odločiti, katero potezo boš potegnil, to je kateri postopek boš uporabil, da boš lahko znova napadel in prešel v »prednost«, kjer imaš več možnosti za uspeh. Z močnim delom svojega meča je možno – v vezavi s šibkim delom nasprotnikovega – nadzorovati njegov meč. S šibkim delom to ni mogoče, lahko pa se uporabi druge, prav tako učinkovite postopke. Prav tako je od jakosti pritiska nasprotnikovega meča na tvoj meč odvisno, katere postopke je v določenem položaju najbolje uporabiti. Zato pa, da ostaneš v prednosti, t.j. da obdržiš pobudo v boju, je zelo pomembno tudi, da nadaljuješ napade, kakor hitro se nasprotnik obrani pred enim od njih, to pomeni, da ne smeš vztrajati pri istem napadu, marveč moraš začeti novega na drugi strani. In tudi o tem se moraš odločiti »v tem«, hipoma, v trenutku, ko ugotoviš, da se je tvoj napad izjalovil.

Kolikšno važnost so Liechtenauer in njegovi učenci pripisovali prevzemu in ohranjanju pobude in pa občutenju pritiska nasprotnikovega meča na svojega, lahko vidimo že iz obširnosti obravnavanja te teme v kodeksu MS 3227a. Od sedeminštiridesetih strani, ki obravnavajo bojevanje z dolgim mečem po Liechtenauerju, jih je namreč avtor posvetil tej temi več kot šest.

Postopki

V nadaljevanju kodeksa MS 3227a najdemo opisane osnovne postopke, ki jih je po Liechtenauerju potrebno uporabljati v boju:

Vorsetczen – odvračanje

Nochreisen – sledenje

Überlawfen – prehitevanje

Abesetczen – protinapad s preusmerjanjem

Durchwechseln – zamenjava strani

Czucken – poteg nazaj

Durchlawfen – prodor

Abeschneiden – rezanje po rokah

Hende drücken – odrivanje rok (z dvojnim rezom)

Hengen – visenje (bojevanje z mečem v visečem položaju)

Winden – zavijanje na meču ali zavijanje v vezavi

Zaključek dela o dolgih mečih v kodeksu MS 3227a

Liechtenauerjevemu nauku izpod peresa neznanega mojstra sledi še enajst strani, katerih avtorji so Hanko Döbringer, Andreas Juden, Jost von der Neissen in Niklas Preussen. Zanimivo je, da na teh straneh najdemo tudi navodila kako ravnati, če te na poti napade več nasprotnikov, česar v ostalih nemških priročnikih skorajda ni, saj so bili, kot sem že omenil, prvenstveno namenjeni učenju postopkov v formalnih dvobojih. V nadaljevanju pa je opisanih še osem postopkov, ki po avtorjevih besedah sodijo k Liechtenauerjevemu učenju, vendar pa jih ni mogoče zaslediti nikjer drugje:

Hie merke und wisse / das ich vil deser meistergefechte underwegen lasse / dorumbe daz man sie gar / und auch gerecht / yn lichtnawers kunst und fechten / vor hat / noch worhaftiger kunst / Doch durch übunge und schulfechtens wille / wil ich etzliche stocke und gesetze ihres gefechtens / mit slechter und korczer reden schreiben

Tu vedi, da izpuščam mnogo mojstrskih postopkov, zato ker jih lahko najdeš podrobno in pravilno opisane v Liechtenauerjevi umetnosti in postopkih, ki so prava veščina. Vendar pa bom za vadbo in borilne šole na hitro in na kratko zapisal nekatere postopke in pravila njegovega bojevanja. (5)

V teh osmih primerih so omenjene preže (npr. Schrankhute – zaporna preža), ki jih Liechtenauer ne uporablja, druge pa so poimenovane drugače, npr. Alber – norčeva preža se tu imenuje Eyserynen pforten – železna vrata, tako kot v Italiji – porta di ferro mezzana, možno pa je tudi, da gre za italijansko tutta porta di ferro, pri kateri je konica meča usmerjena proti tlom na desni strani. V tem primeru bi bil namen te preže podoben namenu zaporne preže. Poleg tega so opisani postopki z imeni, kot so Pfobenczagen, Krauthacken, Noterczunge itd., ki jih v drugih fechtbuchih ni. Vendar pa je način razmišljanja, ki je razviden iz teh opisov, popolnoma v skladu z Liechtenauerjevo doktrino, uporabljeni pa so tudi določeni udarci, ki sodijo med Liechtenauerjevih pet.. Zato lahko sklepamo, da so mojstrov nauk zelo zgodaj začeli spreminjati, oz. razvijati že njegovi neposredni učenci. In ta razvoj se je nadaljeval še v naslednjih dvesto letih, vendar pa se osnovni principi, ki jih je začrtal Liechtenauer, nikoli niso tako zelo spremenili, da bi ne bili več prepoznavni

Sigmund Ringeck in njegovi komentarji Liechtenauerjevih verzov

Fechtbuch Sigmunda Ringecka (Mscr. Dresd. C 487, Dresden, Sächsische Landesbibliothek), je sestavljen iz 128 rokopisnih listov, od katerih pa je 22 strani praznih. Na začetku svojih komentarjev Ringeck samega sebe imenuje za schirmeistra oz. borilnega učitelja na dvoru kneza Albrechta, renskega palatina in bavarskega vojvode. Najverjetneje gre za Albrechta III. (1401 – 1460), ki je bil od leta 1438 bavarski vojvoda. Fechtbuch Petra von Danziga iz leta 1452, vsaj v sklopih, ki obravnavajo dolgi meč, bojevanje v oklepu in bojevanje na konju, temelji na Ringeckovem besedilu (6), iz česar lahko sklepamo, da ga je Ringeck napisal na začetku štiridesetih let 15. stoletja. Kdaj konkretno je nastala kopija besedila, ki jo hranijo v Dresdnu, ni znano, vendar gre prav gotovo za prepis. Nekateri raziskovalci so celo mnenja, da je rokopis delo dveh piscev, vendar pa razlike v rokopisu nisem zasledil. Da pa gre za prepis, je razvidno iz dejstva, da so določeni deli besedila pomešani med seboj, zelo verjetno pa je v besedilo vstavljen tudi tekst ali bolje del teksta drugega avtorja (ali pa vsaj del teksta iz nekega drugega neohranjenega Ringeckovega dela). Ringeckov rokopis predstavlja prvi do danes znan primerek fechtbuha, ki izhaja neposredno iz učenja Johannesa Liechtenauerja, po MS 3227a iz 1389. leta, se pravi po dobrih petdeseth letih.

Kot eden od mojstrov, ki so sledili Liechtenauerjevemu učenju in kot pripadnik »Liechtenauerjeve družbe«, je Sigmund Ringeck imenovan tudi v fechtbuchu Paula Kala (druga polovica 15. stol., vsekakor pa pred letom 1479), in sicer kot Sigmund Amring.

Ringeckovo delo se že v pristopu zelo razlikuje od dela njegovega predhodnika. Če je, kot rečeno, pristop k snovi v kodeksu MS 3227a bolj konceptualne narave, je Ringeck v svojih komentarjih izrazito praktičen. Svoj fechtbuch začne z Liechtenauerjevimi verzi, ki se skorajda ne razlikujejo od tistih, ki jih najdemo v nürnberškem rokopisu, vendar pa nadaljuje s podrobnimi razlagami posameznih verzov in nam (za razliko od MS 3227a) vsakič nudi vrsto praktičnih postopkov, ki osvetljujejo zakrito vsebino mojstrovih verzov.

Knjiga je razdeljena na pet sklopov:

1. Bojevanje z dolgim mečem brez oklepa (str. 3r – 54r, vendar pa skoraj vse besedilo o dolgi preži in začetek poglavja o zaključku učenja najdemo na straneh 123r – 125v, po poglavju o boju z mečem in ščitkom pa sledi še povzetek dolgega meča 55v – 59v)

2. Boj z mečem in ščitkom (54r – 55v)

3. Ruvanje (66r – 86v)

4. Bojevanje v oklepu (89r – 108r), ki se po nenadni vmesni prekinitvi nadaljuje po poglavju o bojevanju na konju. Po peti vrstici na str. 101r rokopisa, po die ander hutt mitt dem kurzen schwert zu kampff (drugi preži v boju s preprijetim mečem) in ain bruch wider das durchsezen (obrambi pred bodenjem), se originalno besedilo nadaljuje z Item du vindest och hernach geschriben wie du vs der drytten hut die schlag die man schlächt mitt dem knopff verstzen sollt (tu najdeš zapisano tudi, kako iz tretje preže z glavičem odvrneš nasprotnikov napad) in z die vierd hutt mitt dem kurzen schwert zu kampff (četrto prežo v boju s preprijetim mečem). Izpuščeno je torej nadaljevanje besedila o boju iz druge preže s preprijetim mečem in besedilo o tretji preži v boju s preprijetim mečem, katerega v rokopisu najdemo na straneh od 122r do 123r po boju z mečem na konju.

5. Bojevanje v oklepu na konju (109r – 121v).

Bojevanje z dolgim mečem

Ringeck začenja svoje delo s citiranjem Liechtenauerjevih merkversen, potem pa komentira posamezne verze. V uvodnem delu se Ringeck striktno drži Liechtenauerjevega nauka, kot ga poznamo že iz nürnberškega kodeksa, vendar pa, kljub temu, da sicer zagovarja uporabo le štirih Liechtenauerjevih prež, v zaključnem delu sklopa o bojevanju z dolgim mečem priporoča še dve drugi preži, ki jih Liechtenauer ni upošteval, in sicer stransko prežo – nebenhut in pa zaporno prežo – schranckhut, ki jo poznamo že iz MS 3227a.

Seveda pa je način uporabe teh »neliechtenauerskih« elementov, kot ga priporoča Ringeck, popolnoma v skladu z mojstrovo doktrino:

Wie wol sy in der zedel nict benampt sin so kommen doch die stuck vsß der zedel die man daruß vichtet.

Kakorkoli že (kar sledi – op. prev.) ni omenjeno v učenju, vsi postopki, ki jih uporabljamo v mečevanju, izhajajo iz njega. (7)

In že smo pri naslednji Ringeckovi nedoslednosti, saj v isti sapi pravi, da moramo stransko prežo uporabljati na levi strani, kar je v popolnem nasprotju z Liechtenauerjevim naukom, ki izrecno odsvetuje napade z leve strani, če seveda nismo levičarji. Nekateri preučevalci srednjeveškega mečevanja mislijo, da Ringeck priporoča napad iz leve stranske preže zato, da bi zavedel nasprotnika. Na to misel so jih napeljale njegove besede: »iz stranske preže – to je iz udarca – v boj«, in pa »dobro mečevanje izhaja iz udarca« (Mscr. Dresd. C 487, fol. 49r). Tako naj bi – po njihovem mnenju, zavestno zavedli nasprotnika, ki stoji v eni od desnih prež, s tem, da bi na še relativno veliki oddaljenosti od nasprotnika sekali npr. z udarcem izza hrbta s svoje desne strani (in ga seveda zgrešili), končali udarec v levi stranski preži in, ko bi nasprotnik napadel s svoje desne, odgovorili na njegov napad z udarcem iz leve stranske preže. Sam se s tem ne strinjam, čeprav je to sicer mogoče izvesti. Postopek je namreč izredno tvegan, saj je izvedljiv le, če nasprotnik ne napade takoj, ko naš meč preleti pred njim na drugo stran. Če napade takoj za tem, nas bo zadel, še preden bomo lahko odgovorili nanj. Zato menim, da je gornje Ringeckove besede potrebno razumeti v luči siceršnjega Liechtenauerjevega učenja. Po Liechtenauerju ne smemo nikdar samo ustaviti nasprotnikovega napada. Edina dobra obramba je namreč tista, ki je istočasno že tudi protinapad, ali pa nam vsaj nudi možnost takojšnjega protinapada, da torej iz nach preidemo v vor, to pa je mogoče le z dinamično obrambo, se pravi z udarcem. O nepravilni obrambi, t.j. o odvračanju nasprotnikovega napada, ki ne nudi možnosti protinapada pa tole:

Das ist das du nicht versetzen solt als die gemeinen vechter thun / wann sie vorsetzn so haltenn sie irn ort in die hohe oder auf ein / seitn unnd das ist zuversten das sie in der versatzung mit dem / ort nit wissen zusuchn darumb werden sie oft geschlagenn oder / wen du versetzn wild, so versetz mit deinem hau oder mit deinem / stich und such inndes mit dem ort die nechst plos so mag dich kein / meyster on sein schadn geschlagn

To pomeni, da ne smeš odvračati, kot to počnejo običajni (slabi – op. prev.) mečevalci. Ko odvrnejo, držijo konico visoko ali pa na eni strani. In iz tega lahko sklepamo, da pri odvračanju ne vedo, kako s konico iskati (najbližjo tarčo – op. prev.), zato so pogosto zadeti.. Ko hočeš odvračati, torej odvrni z udarcem ali vbodom in »v tem« poišči najbližjo tarčo, tako da ti noben mojster ne bo mogel z udarcem prizadejati škode. (8)

V zvezi s tem je zanimivo, da je kljub temu, da Liechtenauer in seveda tudi Ringeck ves čas poudarjata pomen prevzemanja in ohranjanja pobude, večina postopkov pri dolgem meču v Ringeckovem fechtbuchu defenzivnih. V sklopu posvečenem dolgemu meču je opisanih 105 različnih postopkov, od teh pa jih je več od polovice izrecno obrambnih, v vsaj polovici ostalih pa lahko iz opisa postopka sklepamo, da je nasprotnik napadel prvi, da je torej pobuda na njegovi strani.

Kako to, da je v sistemu, ki izrecno zahteva zagotavljanje pobude z naše strani, tako malo ofenzivnih postopkov? V resnici gre za zgolj navidezno nedoslednost. V resnici sta Liechtenauer in Ringeck o taktiki, ki zagotavlja prevzem pobude in nadzora nad bojem, povedala vse, kar se je povedati dalo:

Wer nach gät hawen der darff sich kunst wenig frawen

Tistemu, ki na udarce odgovarja, veščina le malo veselja podarja. (9)

Vier blossen wisse reme so schlectstu gewysse an alle far on zwifel wie er gebar wilt du dich rechen die vier blossen künstlichen brechen oben duplier unden recht mutier ich sage dir für war sich schüzt kain man an far haust du recht vernommen zu schläge mag er clain kummen

Štiri tarče spoznaj, nanje boš tolkel seveda, na vse pojdi, ne glej na to, kar počne. Če se hočeš maščevati, razbiti obrambo štirih tarč: podvôji udarec zgoraj, tarčo zamenjaj s spodnjo; resnično ti povem: noben mož se ne more dolgo braniti in če si to pravilno dojel, bo redko prišel do udarca. (10)

…veller zwyfach trifft man den schnit mit mach zwifach fürbass…

Prevaraj dvakrat, zadeni moža, potlej pa reži še dvakrat… (11)

Vier sind versezten die die leger ser lezten….sez an vier enden belyb daruff ler wilt du enden

Odvračanja, ki preže zelo slabijo so štiri….napadi štiri konce, vztrajaj, če se želiš naučiti, kako končati. (12)

…ste frölich besich sein sach schlag nider das er erssnab wer sich vor dir zücht ab ich sage dir für war sich schizt kain man on far hastu es vernommen zu schlachen mag es clain kummen

Stoj sproščeno, glej kaj počne, udari, da se odzove. Ko bo proč potegnil pred tabo, povem ti zares: noben mož se ne more dolgo braniti, če si to dojel, bo redko prišel do udarca. (13)

V svojih razlagah Liechtenaurjevih verzov Ringeck nudi vrsto postopkov, s katerimi lahko izkušen mečevalec že na samem začetku boja premaga nasprotnika. Tako Liechtenauer kot Ringeck med t. i. zufechten – približevanjem nasprotniku – priporočata neprestano menjavanje prež, oz. sledenje in ustrezno odgovarjanje na nasprotnikove preže in sicer zato, ker lahko z vsakim od petih glavnih udarcev odločimo boj že, ko nasprotnik še stoji v eni izmed prež. Prav tako pa lahko mečevalec z zamenjavo preže prepreči nasprotniku, da bi ga napadel z ustreznim udarcem. Vendar pa se lahko zgodi, da je nasprotnik prav tako izkušen in da prav tako pozna doktrino. V tem primeru se kaj hitro zgodi, da tudi dober bojevnik, ko pride do vezave mečev, izgubi pobudo, zato se je Ringeck v svojih postopkih osredinil predvsem na to, kako odgovoriti na napad na tak način, da bomo pobudo zopet pridobili, t.j., da bomo in des – v trenutku, ko se meča prekrižata, iz nach – zaostanka, prešli v vor – prednost. Zato to, kar glede na principe Liechtenauerjeve šole na prvi pogled izgleda kot nedoslednost, v resnici predstavlja praktičen pristop mojstra, ki je skozi dolga leta bojevanja in poučevanja spoznal vse pasti, v katere se lahko dvobojevalec ujame, in zelo dobro vedel, kako pomembno je naučiti bojevnika, da se zna rešiti iz še tako nemogočih situacij.

Pri sklopu, ki obravnava boj z dolgim mečem, je zanimiv tudi del, ki se začne na str. 55v rokopisa spodaj, po delu, ki obravnava boj z mečem in ščitkom. Gre namreč za delni povzetek učenja o uporabi dolgega meča. Prvo, kar opazimo pri tem tekstu, je to, da je umeščen po delu, ki obravnava bojevanje z enoročnim mečem in ščitkom, kar je že samo po sebi nelogično. Poleg tega so zapisani zgolj iztrgani deli Liechtenauerjevih verzov, ko pa govorimo o razlagi, je ta, ne glede na to, da je zgolj parcialna, tudi popolnoma drugačna od tiste, ki smo je pri Ringecku vajeni. Če je v preostalem tekstu Ringeck izrazito praktičen, je v tem delu njegov pristop do snovi bolj teoretičen oz. konceptualen. Od kod in kdaj je tekst prišel v ta prepis, seveda ni jasno, možno pa je, da je iz kakega drugega Ringeckovega dela in ga je kdo kasneje dodal, čeprav seveda ne vemo, zakaj v tako okrnjeni obliki. Je pa to še en dokaz, da ohranjeni dresdenski rokopis nikakor ni original, marveč da gre za enega izmed kasnejših prepisov.

Bojevanje z mečem in ščitkom

Drugi sklop, boj z mečem in ščitkom je najkrajši v Ringeckovem delu, saj zavzema le štiri strani rokopisa. Predstavljenih je le šest postopkov, in če primerjamo ta del z delom o boju z dolgim mečem, preseneča način, kako je mojster z njim opravil. Predstavil ni niti prež, niti posameznih udarcev, prav tako pa o tehniki bojevanja ni povedal prav ničesar. Zanimivo je, da v kasnejšem fechtbuchu Petra von Danziga iz leta 1452, najdemo iste postopke, tokrat izpod peresa Andre-a Lignitzerja, v skorajda enaki in prav tako okrnjeni obliki. Ker je v tem delu izrecno omenjeno, da je Lignitzer avtor sklopa o boju z mečem in ščitkom, je povsem jasno, da je Ringeck ( ali pa nekdo drug) njegov prispevek vključil v svoje delo. To bi lahko tudi pojasnjevalo razliko med tem sklopom in ostalimi deli Ringeckove knjige. V tem sklopu tudi ne najdemo Liechtenauerjevih verzov, kot v delih, ki obravnavajo boj z dolgim mečem in bojevanje v oklepu na konju ali peš.

Zaradi načina kako je opisan ta del, sodobnemu raziskovalcu ne preostane drugega, kot da se za razumevanje načina boja z mečem in ščitkom vrne v čas pred Liechteneuerjem, in sicer na konec 13. oz. začetek 14. stoletja. Iz tega časa namreč izvira najstarejši do zdaj znani fechtbuch sploh, ki ga danes hranijo v Angliji v Royal Armouries v Londonu pod oznako RA MS I.33 (ena triintrideset), in ki opisuje izključno boj z mečem in ščitkom. S poznavanjem tega dela si lahko precej pomagamo pri razumevanju Lignitzerjevega besedila, ne glede na to, da spada v predliechtenauersko obdobje. Sicer pa tudi boj z mečem in ščitkom v Ringeckovem fechtbuchu v celoti sledi temeljnim principom Liechtenauerjevega učenja. Kot sem že omenil, je bila namreč – ne glede na posamične tehnične podrobnosti – Liechtenauerjeva doktrina v svojem času revolucionarna predvsem zaradi svoje enostavnosti in pa specifičnega pristopa k bojevanju na splošno.

Ruvanje

Tudi v tem sklopu ne zasledimo neposrednih Liechtenauerjevih napotkov. Čeprav je, kot vsi bojevniki svoje dobe, izvrstno obvladal rokoborbo, očitno ni uporabljal nekih svojih specifičnih postopkov, zato tudi ni imel za potrebno, da bi jih podrobneje opisoval. Sklop, ki obravnava ruvanje se v rokopisu Mscr. Dresd. C 487 deli na dva dela. Postopki opisani v prvem delu so popolnoma samosvoji in mogoče je, da je njihov avtor tudi dejansko Sigmund Ringeck sam, v drugem delu pa se Ringeck navezuje na učenje Juda Otta, avstrijskega mojstra ruvanja, ki je v prvih desetletjih 15. stoletja deloval na habsburškem dvoru, in čigar učenje najdemo tudi v fechtbuchu Petra von Danziga, njegov velik vpliv pa je zaslediti tudi v ostalih priročnikih 15, stoletja, tako npr.v kodeksu Wallerstein, kot tudi v Talhofferjevih fechtbuchih.(14)

Bojevanje v oklepu in bojevanje na konju

V zadnjih dveh sklopih Ringeckovega dela zopet naletimo na Liechtenauerjeve verze in Ringeckovo razlago. Napotki se začnejo z naštevanjem orožja, ki ga mora dvobojevalec pri boju v oklepu uporabljati, in sicer sulico, dolgi meč in bodalo. Dejstvo, ki tudi v tem delu Ringeckovega teksta najbolj preseneča, pa je, da tudi tu manjkajo postopki z bodalom, enako kot v delu, ki obravnava t. i. blös fechten, to je bojevanje brez oklepa. Mogoče je sicer, da jih je Ringeck namenoma izpustil, ker se Liechtenauer, kolikor nam je do sedaj znano, z njimi ni izrecno ukvarjal, vendar bi se v tem primeru moral odpovedati tudi obravnavanju boja z mečem in ščitkom ter rokoborbe. Mogoče pa je tudi, da je prvotni Ringeckov tekst vseboval tudi postopke bojevanja z bodalom in da so se pozneje izgubili. K temu me napeljuje tudi dejstvo, da tudi del, ki obravnava bojevanje na konju ni popoln, marveč se nenadoma brez kakršnega koli razloga prekine, iz česar sklepamo, da se je nadaljevanje izgubilo.

V sklopu o bojevanju v oklepu lahko znova zasledimo vse značilnosti Liechtenauerjevega sistema bojevanja. Če primerjamo samo njegove preže, in pa preže, ki so jih v njegovem času uporabljali drugi mojstri, lahko takoj opazimo, da je Liechtenauer njihovo število omejil zgolj na tri osnovne preže in končno četrto, ki pa jo uporablja le v zaključku za odrivanje nasprotnika. Furlanski mojster Fiore dei Liberi pa proti njegovim trem, uporablja kar šest osnovnih prež. Tu zopet pride do izraza Liechtenauerjeva težnja k racionalizaciji in poenostavitvi postopkov, ki jih v boju uporablja. Prav tako je tudi v oklepnem boju izrazita njegova težnja, da bi boj kar najhitreje zaključil, čeprav je to v tem primeru iz razumljivih razlogov precej teže doseči. In končno se zopet srečamo z Liechtenauerjevim in Ringeckovim neprestanim poudarjanjem pomena prevzemanja in ohranjanja pobude v boju: Vor vnd nach: die zway ding brieffe wyßlicher Prej in potem – ti dve stvari spoznaj. (15) Da pridobiš prednost moraš torej, če je le mogoče, napasti prvi, potem pa obdržati pobudo in neprestano napadati, da nasprotnik ne more odgovoriti s protinapadom. Če pa te nasprotnik prehiti in napade prvi, se ne smeš zadovoljiti zgolj z odvračanjem, temveč moraš uporabiti táko preusmerjanje nasprotnikovega meča, ki ti nudi možnost takojšnjega protinapada in prevzema pobude. Prav tako zopet najdemo že iz bojevanja z dolgim mečem znane pojme kot so »sledenje z odgovorom«, »prodor«, »poteg nazaj«, »prehitevanje«, predvsem pa winden am schwert– »zavijanje v vezavi«, ki predstavlja višek Liechtenauerjeve borilne veščine.

Zaključek

Borilne šole, ki so se navezovale na Liechtenauerjevo tradicijo, in ki so pokrivale tudi naš prostor, so približno dvestopetdeset let po mojstrovi smrti izginile in prešle v pozabo. Za njimi ni ostalo skoraj nič: nekaj obskurnih mojstrovih verzov in nekaj rokopisov v stari nemščini. In vendar predstavljajo del naše zgodovine in tudi naše tradicije, saj smo pripadali istemu kulturnemu prostoru, kateremu so pripadali tudi Johannes Liechtenauer, avtor nürnberškega kodeksa in Sigmund Ringeck. In veščina, ki so jo razvijali, se je razvijala prav tako tudi na našem ozemlju in med našimi ljudmi. Zato je bil skrajni čas, da smo ta del naše vojaške in bojevniške zgodovine začeli odkrivati tudi v Sloveniji. Pozno sicer in počasi, vendar pa sem prepričan, da se nam bo z delom in vztrajnostjo nekaj zagnancev, ki skušajo tako v teoriji kot v praksi preučevati srednjeveške borilne veščine našega prostora, odkril izredno bogat segment naše in širše evropske zgodovine. Kajti človek se je, poleg tega, da je ukvarjal z obrtjo, kmetoval, trgoval, kulturno in umetniško ustvarjal, vedno tudi bojeval, način njegovega bojevanja pa nam lahko veliko pove o njegovem značaju in miselnosti v skrajnih pogojih. In le iz spoznavanja človeka v vseh pogojih njegovega bivanja, bomo lahko spoznali in razumeli tudi vzgibe, ki so prednamce pripeljali do tega, da so ustvarili tako zgodovino, kakršno so.

Opombe:

(1): Sigmund Ringeck: Mscr. Dresd. C 487, Dresden, Sächsische Landesbibliothek, fol. 10v

(2):. Kodeks MS 3227a, Nürnberg, Germanisches Nationalmuseum, fol.32 r

(3): MS 3227a, fol. 23 r

(4): MS 3227a, fol. 20 r

(5): MS 3227a, fol. 44r

(6): Peter von Danzig: Cod. 44 A 8 (Cod. 1449) 1452 / Roma, Biblioteca dell’Accademia nazionale dei Lincei e Corsiniana

(7): Sigmund Ringeck, fol. 49r

(8): Ms. Germ. Quart. 2020 – (Goliath) (1510-1520), Biblioteka Jagiełonski, Krakow

(9): Sigmund Ringeck, fol. 11r

(10): Sigmund Ringeck, fol. 5r

(11): Sigmund Ringeck, fol. 6r

(12): Sigmund Ringeck, fol. 7r in 7v

(13): Sigmund Ringeck, fol. 9r

(14): Codex Wallerstein: Cod. I.6.4°.2, Augsburg, Universitätsbibliothek, fol. 16r – 20v in 33r – 67v

(15):Sigmund Ringeck, fol. 102v